Tomaž Lapajne Dekleva
Zdaj je Lingaling. Naslednja točka je Politik. Razmišljam, zakaj Tina vedno napiše na seznam Politik, če je naslov točke Evroposlanec. Tako kot vedno napiše Labodje jezero namesto Na lepi modri Donavi. Ampak to zdaj ni pomembno. Moram se zbrati za točko. In obleči kostum. Hlače, srajca, kravata, to imam. Oče me je naučil zavezati kravato, ko sem imel kakšnih dvajst let. Bom jaz naučil svojega sina, ko bo imel dvajset let? Tomaž, zberi se. Še nogavice in čevlje. Gre za dva različna komada, enega je napisal Čajkovski, drugega Johann Strauss. Mlajši. Ampak, ok, mogoče sem jaz preveč pikolovski. “Kje je moja druga nogavica?” tiho vprašam Jolando, gospo s povečanimi prsmi in zadnjico, ki je stisnjena v oprijeto obleko iz samih bleščic. Igra jo Petra, ki je delno že v vlogi in na pol kot Petra in na pol kot Jolanda prične iskati mojo nogavico. To je precej smešno. Gledam jo in poskušam razbrati kaj v tem je Petra in kaj Jolanda. Namesto, da bi sam iskal nogavico. Ki je črna. V garderobi pa je temno. Če bi bilo svetleje, bi svetilo tudi na oder in to bi bilo grdo. Poslušam Lingoling, ki že zaključuje točko. “Tukaj!” mi šepne Jolanda/Petra in mi poda nogavico. Ne rečem “Hvala!”, ker ocenim, da za to ni časa. Zdaj je treba biti skrajno racionalen. Hitro natikam nogavico. Česa že ne smem pozabiti? Vdihujem. Ko izdihujem, dvigujem napetost z rokami in glavo. Čakam. Ko bom imel občutek, da bo čas za nadaljujevanje, bom še malo počakal. Nogavice gredo težko na mokre noge. Zakaj imam mokre noge? Aja, vroče je v garderobi. In pri prejšnji točki sem plesal in sem se preznojil. Izdihovati moram na skrivaj. Vdih je pomemben. Čajkovski je bil Rus, Strauss pa Avstrijec. Slovan in German. Čustva in razum. To je razlika. Lingaling je zaključila točko, Jošt napoveduje mojo točko, jaz pa še obuvam čevlje. Vezalka se je strgala. Se bo to opazilo? Ne bo se. Čevlji so črni, hlače so črne in vezalke so črne. Ne, ne bo se. Je bil res Avstrijec ali pač Nemec? So Avstrijci sploh Germani? Ne bo se videlo, da je vezalka strgana, če čevlje pokrijem s hlačnico. Kdo sploh gleda v čevlje? Je bil Čajkovski res Rus ali pač svetovljan? In grem na oder. Mirno, samozavestno. Kot da sem prej le zbrano čakal na ta trenutek.
4.11.2020