Slide

Zakaj se od klovnov pričakuje, da so smešni?

Nekoč v Hochbergsanktwolfgangsdorfu ni bilo klovnov. Bili so poljedelci, lovci, pripovedovalci zgodb, izdelovalci orodij, vrači, vojaki, krojači, peki, računovodje, pogrebniki, ženitni posredniki, varnostniki, politiki, davčni uslužbenci, oglaševalci, menihi, nepremičninski agenti, izvršni direktorji, gospodinjci, zdravniki specialisti, pomočniki vodij digitalnega marketinga, statisti in izredni profesorji – ni bilo pa klovnov.

Pa ljudem niso manjkali.

Nekega dne se je v mali vasi blizu Hochbergsanktwolfgangsdorfa v Švici pekarniški vajenec pri nošnji pladnja z brusničnim pecivom, ki značilno za kanton Appenzell Ausserrhoden, spotaknil. Pri tem pa se je spretno ujel in vse pecivo je ostalo na pladnju. Njegov obraz je bil prekrit z belim sladkornim prahom, na sredini nosu pa je ostala sled brusnične marmelade. Po spotiku je nekaj minut tako začudeno gledal, da so se naključne stranke, ki so bile takrat v pekarni, glasno smejale in vpile: še, še, še! Pekarniški vajenec je, navajen ubogati, akcijo ponovil, vključno z začudenim pogledom na koncu. O dogodku je šlo hitro od ust do ust in stranke so v pekarno prihajale iz bližnjih daljnih vasi, da bi videli tega zabavnega pekarniškega vajenca in njegove vragolije. Naročali so še in še brusničnega peciva. Pek je hitro ugotovil, da vajenec s svojimi norčijami bolj koristi poslu, kot bi s pomočjo pri peči. Zato mu je vsak dan puhnil na obraz bel sladkorni prah in mu pomazal nos z brusnično marmelado ter mu rekel: “Zabavaj jih!”. In jih je.

Sčasoma so ga mnogi posnemali. Tako so se klovni pojavljali na sejmih, v cirkusih, na ulicah in v cerkvah. Ljudje so jih imeli radi in zdelo se je, da brez njih svet ne bi bil več lep.

V spomin na pekarniškega vajenca iz vasi blizu Hochbergsanktwolfgangsdorfa v kantonu Appenzell Ausserrhoden v Švici, si tako mnogi klovni še dandanes barvajo nos z rdečo, ljudje pa od njih pričakujejo, da bodo smešni.

Scroll Up