O štrudlu in avtorskih pravicah

O štrudlu pišem samo zato, ker je Tereza včeraj pisala o Limoncah. 

Jaz ne kuham. Sem se pa odločila, da se naučim spečt izvrsten štrudl. 

Testo: Na samem začetku nisem niti vedela, ali rabim vlečeno ali listnato testo. Parkrat sem poklicala znance in teto Angelco, pa vseeno vedno znova pozabim: listnato ali vlečeno? Listnato je za baklave, vlečeno pa nimam pojma, za kaj je. Glede na to, da štrudl ni baklava, zgleda pa od zunaj isto, le, da je večji, domnevam, da potrebujem listnato testo.

No, tako, potem, ko imam listnato testo enostavno preberem, kaj piše na plastičnem ovitku, v katerem se testo nahaja, ko ga kupim v Merkatorju. Tam piše, da ga je treba premazat z oljem. Koliko listov namažem: vseh šest, samo tri ali samo enega? Tega recimo, še vedno ne vem. Na kulinarika pika kom nikjer ne piše.

Trik 1: po par poskusih, mi je teta Angelca rekla, da ona namaže testo kar s kislo smetano. Aaaa! A? Dober trik! Kislo smetano! Kdo bi se kaj takega spomnil po samo treh poskusih peke?

Triki: Trikov se sicer ne sme izdajat. Če boste šli na kulinariko pika net, tam to ne piše. Tudi na drugih straneh z recepti ne. Enkrat sem bila na Toškem Čelu in veste, tam imajo izvrsten štrudl. Kakršenkoli: višnjev, jabolčen, skutin – vsi so izvrstni! In sem rekla kuharci: “Če mi naslednjič moj štrudl ne uspe, vas vprašam za recept.” Pa mi je samo začudeno odgovorila: “ No, receptov pa ja ne izdajamo.” Jah, saj, res niso lekarna …

Nasvet: Če bi radi dober kuharski nasvet, zaupajte samo ožjim družinskim prednamcem. 

Posoda: Po tem, ko sem se nekako nehala borit s testom, sem imela težavo s posodo. Imam samo en protvanj in samo en pekaški list papirja, ki je že močno obrabljen. Ne verjamem v maščenje protvanjev. To se mi zdi proti štrudelski religiji.

Masa: nikoli se ne morem odločiti ali bi delala skutin ali jabolčni štrudel, tako da na koncu naredim kar oba v enem. To je še en trik. In to moj, osebni. Ker ga ne bom patentirala, ga brez težave lahko skinete. Skratka: v maso dam eno skuto, eno smetano in eno jajce (ne tri kot piše na kulinarika pika kom! Teta Angelca da samo enega!). Zmešam in potem, ko premažem zgornji listič s kislo smetano, ga premažem še z maso po celem. Zadnjo tretjino testa posujem z naribanimi jabolki. Potem pa tako zvijem, da je skuta v vseh plasteh, zadnja plast je pa jabolčna.

Trik 2: Pazi to! Ker je moj pekač premajhen za testo iz trgovine, ga prerežem na pol in potem imam take kratke štrudelčke. To ne samo, da je originalno, ampak tudi zgleda originalno. Tudi ne piše na kulinarika pika kom in tudi lahko skinete.

Zavijanje: In potem zavijem in buljim v štrudel, ga občudujem in sem zadovoljna. Ga lepo zaviham na not kot darila za Novo leto in premažem lepo s smetano in z žvrkljanim jajcem (ne piše in lahko…) , da se lističi že skoraj čisto stopijo en z drugim. 

Sladkor: Potem še malo občudujem to lepoto in ko buljim vanjo, se spomnim, da sem pozabila potresti sladkor! Šit! 

Brainstorming: “Bo pa brez sladkorja, to je zdravo! Ma ne, kaj je to štrudl brez sladkorja, to ni dobr! Ok, cukr je treba dat not, samo kako? Vse se je že zlepilo skupaj!” Gledam od strani, če bi ga odprla, postavila pokonci in stresla not sladkor? Mah, ne, ne bo šlo; na sredi bo še vedno grenek. Gledam, če bi lahko not vtaknila slamico po dolgem in vpihavala sladkor po dolžini, medtem ko bi slamico premikala proti izhodu. Sliši se komplicirano. Mogoče bi ga prerezala na pol, odprla, posula sladkor in potem testo kot glino vmesila nazaj, tako da se razpoka ne bi videla. Mah, očitno rezultat tako ali tako tokrat ne bo izvrsten.

Akcija: Zaviham rokave, trikrat z žajfo umijem roke in odrolam štrudl po isti poti kot se je rolal. Ne gledam v detajle. Skušam priti do drugega nivoja. Jabolka se pomešajo s skuto. Sladkor končno zelo tankočutno, enakomerno in pozorno posujem po celem in pozabim šteti koliko žlic sladkorja sem že posula. Zavijem nazaj. Vmes testo poči na parih koncih. Skušam ga zlepit z jajci in smetano, a se preveč razmoči. Na straneh zavihki ne držijo več.

Peka: pečem na 180 stopinj 50 minut (ne 220 kot na kul dot kom, ampak 180 po teti Angelci in ja, lahko) in štrudl je krasen.

Rezultat: Jaz štrudla ne smem jest, ker sem občutljiva na gluten, ampak drugi ga pa pojejo in pravijo, da je dober. Ponavadi ga nesem še gospodu Zigmondu, ki jih ima 83 in živi sam. Nikoli ne izvem, če mu je všeč. Mogoče mu pa ni.

Včeraj je Berci (gospod pes), medtem ko sem zaspala po naporni kuhi, povlekel protvanj iz mize. Štrudl je padel na tla in Berci je pogoltnil komplet cel dolg štrudel tako hitro, da sem vidla samo njegov zadnji del in slišala en mljask, preden je izginil v pasji želodec. Drug štrudl je imel na sredini veliko luknjo. 

Zaključna teza: Peko štrudla lahko primerjam z avtorskim gledališčem. Eno je sigurno res in to je, da mi grejo vprašanja glede avtorskih pravic močno na živce. Štrudl so delali v srednjem veku in ga bodo delali še trideset naslednjih stoletij. Naši prednamci in naši zanamci – vsi ga bodo znali speči. To je ljudsko. Kar je ljudsko, pripada vsem. (Pes recimo, ne bo nikoli znal speči štrudla). 

Mogoče se celo čisto sam spomniš, da bi testo prepolovil na pol pa vendar se je tega istega trika domislilo že na tisoče ljudi. Tudi jaz.

Zadnja misel: Še to. Ko daš enkrat štrudl ven, stran od sebe, ni več tvoj, ampak je od nas vseh. Ja, tako je. Kako boš dodal sladkor, je pa tvoja stvar. In zato si plačan.

Pazi pa koga si zbereš za dramaturga.

In še Mimogrede: Je krava, ki daje mleko, tudi del kreativnega avtorskega kolektiva? 

Dober tek!

Lingaling

Leave a Reply

Scroll UpScroll Up