O klovnih – Razlika med gledališkim in klovnovskim likom

Izhajam iz gledališkega sveta in ko sem se začel ukvarjati s klovnovstvom, nisem dobro razumel v čem je pravzaprav razlika med gledališkim likom in klovnovskim likom. Zdelo se je, da klovnovski lik le več komunicira z gledalci in se odziva na reakcije gledalcev. V naslednjih letih sem ugotovil, da je stvar kompleksnejša in ta zapis je poskus opisa mojega razumevanje te razlike.

Gledališki lik je oseba, ki si jo je izmislil avtor – ima svojo zgodovino, način obnašanja, tipične reakcije, igralec oblikuje njegov način gibanja in govora. Avtor je lahko dramatik, ki je osebo vpel v dramsko dogajanje v zapisano dramsko delo, lahko pa je avtor igralec sam, ki improvizira obnašanje te osebe v spontano razvijajoči se predstavi. Seveda avtor v vsakem primeru izhaja iz svojega notranjega sveta, iz svojih opazovanj drugih in lastnih čustvenih spominov, kar pomeni, da je lik vedno bolj ali manj oseben – igralec ga igra z omejitvami svojega telesa, svojega glasu in svojega doživljanja sveta. Ko se igralec pripravlja na igranje gledališkega lika, raziskuje in ustvarja njegovo zgodovino in posledično njegove načine reagiranja na dogajanje v drami. Najprej razumsko osvoji njegov svet in ga poskuša na odru čim bolj prepričljivo utelesiti.

Za klovna pa lahko rečemo, da pravzaprav ni lik v dramskem pomenu, ampak igralčevo stanje. Klovn večinoma nima zgodovine, vsaka situacije je zanj nova in se nanjo odziva radovedno in igrivo. Zato je običajno bolj oseben – bolj osebno povezan z umetnikom. Najbližje klovnu je majhen otrok, ki z zanimanjem opazuje svet okoli sebe in se vanj umešča s posnemanjem. Klovn pogosto pogleda v občinstvo in išče odgovor ali je naredil prav ali ne – tako kot majhni otroci pogledajo mamo in čakajo na to, ali se bo razjezila ali jih bo pohvalila. Klovn torej nima notranjega moralnega ustroja, ampak ga šele gradi, oblikuje neposredno pred gledalci. Ta neizkušenost in naivnost daje občinstvu občutek večvrednosti, saj imajo gledalci te mehanizme obnašanja že usvojene. Klovnu se otroci, ki so mlajši od dveh let, ne smejijo, saj sami še nimajo toliko znanja in izkušenj, da bi se lahko počutili večvredne. Pri malo starejših pa se to dogaja v zelo omejenem obsegu – le tam, kjer klovn ne obvlada stvari, ki jih ti otroci že obvladajo, npr. smejijo se, če se klovn spotika, saj oni že znajo hoditi brez spotikanja. Seveda je smeh močnejši, če so imeli še pred kratkim težave s hojo in so se spotikali – spomin na to njihovo zmago pri obvladovanju hoje je bolj živ in tako toliko bolj uživajo v svoji večvrednosti od klovna. Enak princip je pri odraslih, le situacije zahtevajo več znanja in spretnosti – če je klovn npr. nespreten pri romantičnem zapeljevanju nasprotnega spola, je to najbolj zabavno mlajšim odraslim, ki so večinoma ravno premagali vsa strahove in pasti romantičnega zapeljevanja.

Pri gledališkem liku so spremembe čustev logično utemeljene z lastnostmi lika in dogajanjem. Običajno so spremembe počasne in imajo velik pomen v dramaturgiji predstave. Klovn nima zapletene psihologije – zelo se razveseli vsakega uspeha, zelo se razneži, ko vidi lep cvet, neskončno je žalosten, ko ga gledalka, v katero se je tisti trenutek neskončno zaljubil, zavrne. Hitro menja zelo intenzivna čustva in jih neprestano odprto deli z občinstvom. Ta čustva pa izraža intenzivno s telesom in manj z obrazno mimiko. V klovnovskem žargonu temu rečemo fizikalizacija čustev. Primer: če je klovna strah, se mu tako tresejo kolena, da komaj hodi. Pri tem lahko ostaja obraz precej nevtralen, včasih celo izraža drugo čustvo – npr. mirno zdolgočasenost. Klovnovski lik ima lahko nekatere znake, ki kažejo na to od kod prihaja. Tako nekateri klovni nosijo urejene, elegantne obleke, kot bi pripadali višjim družbenim sloje, nekateri se oblečejo kot ribiči, zdravniki, učiteljice … A take obleke bolj kot dejansko zgodovino in izkušnje lika označujejo željo klovna, da bi pripadal višjim slojem, da bi bil ribič, da bi bil zdravnik, da bi bila učiteljica … Ti kostumi označujejo kaj si klovni predstavljajo, da so, saj njihovo obnašanje takoj razkrije, da to niso., saj nimajo ustreznih spretnosti in znanj. Pridobivajo jih šele pred občinstvom in z občinstvom.

mag. Tomaž Lapajne Dekleva

Leave a Reply

Scroll UpScroll Up