Slide

Ali sploh potrebujemo klovne

Pogled s položaja klovna Pastirčka iz klovnovskega kabareta Za crknt

Pred nekaj meseci sem kot klovn sooblikoval predstavo v manjšem gledališču. Bil sem prijetno vznemirjen. Po mesecih zaprtja gledališč sem nestrpno želel pred občinstvo. Želel sem pokazati, kaj smo v ekipi v teh mesecih naredili. In hkrati me je bilo tudi strah, imel sem tremo, bil sem negotov. Ali po mesecih nenastopanja sploh še znam? Je predstava, kar smo ustvarili v skupini dovolj dobra? Mogoče se je svet po zaprtju toliko spremenil, da bi morali delati drugačne stvari …

Zaščitni ukrepi zaradi pandemije so zapovedovali, da je bilo občinstva manj, kot ga sicer to gledališče lahko sprejme. Čeprav je bila predstava razprodana, je bilo v dvorani le približno 50 gledalcev. Vzdušje pa: fantastično! Predstavo so gledalci sprejeli z iskrenim navdušenjem – s sproščenim smehom in močnimi aplavzi tudi med klovnovskimi točkami. Dobro se zavedam, da tako pozitivno ozračje ni bila le zasluga dobre predstave. Gledališče je bilo precej časa prepovedano in vsi, tako občinstvo kot performerji, smo očitno res hrepeneli po srečevanju na gledaliških dogodkih. Ponovna združitev je osrečevala oboje.

Ustvarjalci smo mesece pred to predstavo razvijali program, ki smo ga predstavljali tisti večer – raziskovali smo različne klovnovske like, žanrske omejitve in možnosti izraza klovnovske predstave, čistili dramaturgijo točk, jih povezovali v celoto, predvsem pa se poglabljali v sporočilnost točk in jih poskušali iskreno uskladiti s svojimi občutki in pogledi. Točke v predstavi smo pilili na skupnih vajah, se pogovarjali kaj nas v časih pandemije navdihuje, jezi, kaj želimo sporočiti občinstvu … V predstavo sem vložil veliko ustvarjalne energije in časa – kot, da bi pričakoval, da bomo igrali pred ogromno množico. Predstava je bila zame zelo pomembna. Moji občutki, ko sem na odru v klovnovskem liku izvajal točko, so bili zato intenzivni! Popolnoma zbran sem sledil scenariju, sledil svojim sonastopajočim in se odzival nanje, sledil svojim občutkom, sledil vzdušju v občinstvu in nanj reagiral in imel sem močan občutek, da to, kar se dogaja, ni pomembno le meni. Da je občinstvo popolnoma z mano. Če jim ne bi bilo, bi le neangažirano opazovali … Se mi zdi. Torej jim je bilo to, kar sem počel, pomembno. Vsaj tisti trenutek, če že ne v daljšem časovnem obdobju. Čez nekaj dni sem srečal dva od gledalcev in navdušeno sta obnavljala nekatere od klovnovskih točk iz predstave in zraven dodajala svoje videnje tematik, ki so jih točke odprle. Torej je predstava, vsaj na nekatere, vplivala dalj časa. Jim dala misliti. Tako, kot sem dolgo razmišljal jaz, ko sem jo pripravljal. Delili smo si občutek, da gre za pomembno stvar.

Pred nekaj dnevi sem kot klovn sodeloval v klovnovski paradi okoli bolnišnice. Bil sem eden v skupini šestih klovnov, ki je dogodek izvajala po naročilu organizacije, ki financira obiske klovnov v bolnišnicah, v času pandemije pa naročajo parade okoli bolnišnic in domov za stare. Imeli smo velik in glasen predvajalnik glasbe, ki je deloval na baterijo in vozili smo ga s sabo na koleščkih. Predvajali smo veselo in energično dixieland glasbo, zraven pa ubrano plesali s trakovi. Na balkonih in oknih se je nabralo nekaj gledalcev in naredili smo kratko „predstavo“. Eden po eden smo se klovni prostorko izpostavili in izvedli kratek gibalni solo, ostali smo izpostavljenega podpirali s sinhronim gibanjem. Včasih je nastop nekdo iz ekipe tudi komentiral po mikrofonu. Po tej kratki „predstavi“ smo paradirali naprej ob bolnici in jo ob drugi steni oken in balkonov ponovili. Seveda moji občutki niso bili tako intenzivni, kot pri predstavi v gledališču, saj to, kar smo počeli ni bilo razgaljanje mojih osebnih občutij in pogledov, pa tudi tako domišljeno ni bilo. Sem pa v akcijo vstopil z iskreno željo ustvariti dogodek poln vesele radožive energije. Da prenesem veselje do življenja. Upajoč, da bo to komu morda pomembno. Tako, kot je pomembno meni.

Kaj se je v bolnišnici dogajalo, ko je skupina klovnov prišla s svojo razigrano energijo? Nekateri zaposleni so prihajali do oken, jih odpirali in poplesavali ob glasbi, nekateri so le pomahali, nekateri pa so zapirali okna in zagrinjali zavese, da jih ne bi motili. Nekateri so z rokami oblikovali srčke, nam pošiljali poljube in objeme. Tudi nekaj pacientov je prišlo na balkone sob in poplesavalo, nekateri pa so le z zanimanjem opazovali. Očitno smo nekaj spremenili. Za nekaj časa smo omehčali strogo urejenost bolnišničnega okolja. Dali smo dovoljenje za nekaj trenutkov igrivosti, plesa, spontanosti, za kratek izstop iz resnosti situacije. In to me je poganjalo naprej. 

Je bilo to, kar smo klovni počeli nujno potrebno? Ne. Brez predstave v gledališču bi pač občinstvo ta večer počelo kaj drugega in bolnišnica bi brez tega obiska delala brez prekinitev.

Se je zaradi klovnov kaj spremenilo? Ena predstava ali en obisk okoli bolnišnice zagotovo nista izboljšala kakovosti življenja ali zdravljenja. Sta pa predstava za dobro uro in pol ter obisk pred bolnišnico za nekaj trenutkov popeljala občinstvo v drugačno realnost, v drugačno vzdušje, v drugačen pogled na svet. Občinstvo v gledališču se je močno odzivalo in jasno sporočalo, da „je z nami“. V bolnišnici pa smo vidno razveselili nekatere zaposlene in bolnike – zagotovo se je, vsaj za nekaj trenutkov, spremenilo vzdušje na delu. 

Če gledam s stališča klovna, sem s svojim delom spremenil svet. Da je bil lepši. Vsaj za nekaj časa. S klovnom vedno poskušam potegniti v igrivost, da na svoje življenje in življenje svoje okolice pogledamo z več perspektiv. Da ugotovimo kaj nam je res pomembno in da dojemamo življenja drugih z več ravni. Zato, da smo ljudje bolj povezani. Bolj skupaj. Bolj skupnost. Zato je vredno. Zato to delam.

Ja, kot klovn čutim, da me svet potrebuje.

Pastirček (mag. Tomaž Lapajne Dekleva)

Leave a Reply

Scroll UpScroll Up